Priznam, da če bi nekaj let nazaj, oziroma nekaj časa nazaj, slišal za ime Anton Podbevšek, se mi ne bi niti sanjalo, za kaj se gre. Sliši se morda kot nekaj iz kakšnega učbenika. A vse se je spremenilo, ko sem naletel na projekt Atwoodovo padalstvo. Šlo je za glasbeno umetniški performans, ki s klavirjem, kitaro, elektroniko in vizualnimi izrazom oživlja in interpretira Podbevškove poezije. 

Čeprav sem se s tem srečal čisto naključno, mi je bila že sama zamisel precej osvežujoča. Pesnik, ki je rušil ustaljene oblike poezije, predstavljen v eksperimentalnem, mističnem ambientu sodobne glasbe in performansa. To se mi je zdelo res super, ter me je precej pritegnilo.

Tedaj sem bil celo povabljen na predstavo. Tja sem se tudi odpravil ,saj me je tematika začela precej zanimati, a sem se prej odločil, da se vseeno malo pozanimam o tem, kaj lahko pričakujem in pa malo o ozadju, da bi lahko vse razumel in se tako med predstavo bolj poglobil. Tedaj sem končno zares razumel, kdo je Anton Podbevšek. Prebral sem si lahko namreč kar nekaj njegovega dela, ki me je precej fasciniralo, ter mi prav vzelo pozornost. Zato sem lahko tudi razumel, kaj je dejanski pomen, oziroma namen Atwoodovega padalstva.

Na predstavitev sem se tako tedaj odpravil z odprtimi mislimi, da me lahko mika eksperimentalna umetnost. A zgodilo se je ravno nasprotno. Atwoodovo padalstvo me je spodbudilo k refleksiji in mi pokazalo, kako lahko stara poezija dobi novo podobno z glasbo, gibanjem in vizualno podobo. Resnično sem bil med predstavo zelo fasciniran, ter me je čisto pritegnila. 

Tako imam sedaj do tega veliko večje spoštovanje. Prav tako sem lahko na lastne oči spoznal, da je Anton Podbevšek izdal dela, katera nimajo mesta le na papirju, temveč lahko sovpadajo s sodobno glasbo in umetniškim teatrom, kar je prav nekaj posebnega.