Ko sem prvič začela razmišljati o nakupu svojega lastnega stanovanja, sem imela v glavi čisto drugačno sliko. Nekaj malega sem imela prihrankov, sicer pa idealistične želje in nič preveč prave predstave o tem, kaj vse to dejansko pomeni. Želela sem si, da bi bilo stanovanje blizu morja, s čim več svetlobe, ne preveliko, a dovolj prostorno za vse moje knjige, rastline in občasno kakega gosta.

Lucija se mi sprva ni zdela najbolj očitna izbira. A bolj ko sem raziskovala, bolj mi je bilo všeč tisto prijetno ravnovesje med turističnim vrvežem in mirnim vsakdanom. Imela je nekaj domačnega: majhne trgovinice, sprehajalne poti, in tisto občutje, da se vse odvija počasneje, bolj z občutkom.

Začela sem brskati: nepremičnine Lucija. Najprej sem se zaljubila v eno manjše pritlično stanovanje z vrtičkom. Imelo je veliko naravne svetlobe, sveže obnovljeno kuhinjo in prijazno sosedo, ki me je že med ogledom povabila na kavo. A kmalu sem ugotovila, da je lokacija nepremičnine Lucija preblizu ceste in hrup bi mi na dolgi rok šel na živce.

Po več ogledih nepremičnine Lucija, pogovorih z agenti in neštetih prebranih oglasih, sem bila že malo utrujena. Potem pa sem odkrila stanovanje v mirni ulici, z razgledom na soline in z majhnim balkonom, ki se je kar smejal soncu. Ni bilo popolno, a nekaj v meni je reklo, da je to to.

Nakup nepremičnine Lucija je bil malo naporen. Papirji, bančni pogoji, vse prvič. A z nekaj potrpljenja in pravo pomočjo nepremičninskega agenta mi je uspelo. Ko sem prvič sedela na balkonu z jutranjo kavo v roki in gledala, kako meglica polzi čez soline, sem vedela, da sem izbrala prav. Nepremičnine Lucija niso le kvadratura, so občutek, vonj, svetloba. In danes je ta kraj moj dom.

Še danes, po toliko letih, pri nakupu nepremičnine Lucija najbolj cenim te večerne sprehode ob sončnem zahodu in zvok galebov. Tega ne zamenjam za nič na svetu!