Nikoli nisem bila ena tistih oseb, ki bi uživala v delu na vrtu. Travo sem kosila samo, ko je postala tako visoka, da je bilo že nerodno pred sosedi. Potem pa sem se odločila, da si uredim vrt tako, da bom v njem dejansko uživala. In zanimivo je, da se je ta sprememba začela pri nečem čisto preprostem – pri kosilnice.

Prvo, kar sem ugotovila, je, da izbira ni niti približno tako enostavna, kot sem mislila. Električne, akumulatorske, bencinske, robotske. Vsaka ima svoje prednosti, pa svoje muhe. Še preden sem se znašla, sem se znašla sredi debate med dvema prijateljema, ki sta imela vsak svojo filozofijo. En je prisegal na robotske kosilnice, ker mu ni treba niti prsta premakniti. Drugi je zagovarjal klasične bencinske zaradi moči. Jaz pa sem si želela nekaj, kar ne bo pretežko, ne preglasno in predvsem nekaj, s čimer se bom počutila sposobno upravljati.

Ko sem v trgovini prvič prijela kosilnico v roke, sem dojela, da me je vedno motilo to, da so mi delovale okorne in naporne za potiskanje. A prodajalec mi je pokazal model, ki je bil presenetljivo lahek, skoraj eleganten v primerjavi s tistimi, ki sem jih poznala. Takrat sem prvič začutila, da bi lahko bila ena tistih oseb, ki kosi travo s sproščenim obrazom.

Ko sem jo pripeljala domov in prvič speljala čez travo, sem bila skoraj ponosna. Trava je lepo padala, linije so bile ravne, občutek pa nenavadno zadovoljiv. Nikoli si ne bi mislila, da me lahko kosilnice pripeljejo do tega, da si želim kositi še tisti del vrta, ki je bil prej vedno zapostavljen.

Sčasoma sem začela opazovati tudi druge malenkosti. Kje trava raste hitreje, kje se nabira vlaga, kako pomembno je, da kosim ob pravem času dneva. Nenadoma nisem več delala tega samo zato, ker moram, ampak ker sem želela, da vrt izgleda lepo. Še partner se je začel šaliti, da sem postala strokovnjakinja za kosilnice.

Najlepši del vsega pa je bil občutek, ko sem po košnji stopila korak nazaj in pogledala vrt. Bil je urejen, svež, skoraj fotogeničen. In v tistem trenutku sem dojela, da so mi ravno kosilnice pomagale, da sem našla veselje v nečem, kar sem prej odlašala do zadnjega.