Z diagnozo artroza kolena sem se prvič srečal pred dobrimi tremi leti. Do takrat sem bolečine v kolenu pripisoval utrujenosti, preobremenitvi ali preprosto staranju. Sem precej aktiven, rad hodim v hribe, kolesarim in sem celo življenje preživel na nogah – dobesedno in metaforično. Ko so se bolečine začele pojavljati vsakodnevno, tudi pri hoji po ravnem, sem vedel, da nekaj ni v redu.
Obisk ortopeda je potrdil sum: artroza kolena, začetna do zmerna. Priznam, da me je novica kar prizadela, saj sem bil prepričan, da sem s svojo aktivnostjo skrbel za zdravje sklepov. A kot mi je zdravnik pojasnil, so k temu pripomogli tudi dejavniki, kot so pretekle poškodbe in dedna predispozicija.
Sprva sem poskusil s klasičnimi protibolečinskimi tabletami, a nisem želel dolgoročno posegati po zdravilih. Zato sem začel iskati druge rešitve: fizioterapija, vaje za krepitev mišic okoli kolena, sprememba prehrane in uporaba mazil, ki so sicer blagodejna, a ne čudežna. Najbolj mi je pomagalo redno razgibavanje in krepitev kvadricepsa, pa tudi to, da sem opustil tek po asfaltu in ga nadomestil s hojo po mehkejših podlagah.
Danes bolečine še vedno pridejo, a so znosne. Naučil sem se poslušati svoje telo in pravočasno reagirati. Včasih si nadenem ortozo, če vem, da bom dolgo na nogah. In predvsem ne ignoriram več znakov telesa.
Artroza kolena ni konec sveta, je pa opozorilo, da moraš z določenimi stvarmi začeti bolj premišljeno. Ni nujno, da opustiš gibanje, ravno nasprotno. Gibanje je pri artroza kolena del rešitve, le prilagojeno mora biti. To mi je najbolj pomagalo sprejeti novo realnost in kljub diagnozi ohraniti aktiven način življenja.
Veliko mi je pomagala tudi fizioterapevtka, ki mi je sestavila natančen program vaj za doma. Najprej sem bil skeptičen, ker so bile vaje na videz preveč enostavne, a ko sem jih dosledno izvajal, sem začel opažati izboljšanje. Naučila me je tudi pravilne hoje po stopnicah in mi svetovala pripomočke, kot je mehki valj za sproščanje mišic. Zdaj si vsak dan vzamem 20 minut zase in to res naredi razliko.