V majhni vasici, obdani s polji in gozdovi, živi ženica s posebnim darom. Iz gline ustvarja čudovite umetnine, ki očarajo vsakogar, ki jih vidi. Njene roke s spretnimi gibi oblikujejo vaze, krožnike, skodelice in razne kipce. Vsak kos, ki nastane v njeni delavnici je unikaten, v vsakega vloži svoje srce in ljubezen do svojega dela. Ženica je skozi leta izpopolnila svojo obrt in njeni izdelki so postali zelo iskani, tako med vaščani kot tudi zunaj vasi.

Z rastjo njenega posla pa se je srečala s težavo. Njena majhna delavnica je postajala pretesna za vse narejene izdelke, prostora za skladiščenje je bilo vse manj. Vsak kotiček v njeni delavnici je bil že zaseden, police so se šibile pod težo keramike, sušilne mize so bile še polne nežganih izdelkov. Vedela je, da potrebuje rešitev. Pomanjkanje prostora bi lahko omejilo njeno ustvarjalnost. Nekega dne ji je sosed, ki je bil mojster gradnje, predlagal, da bi v starem skednju poleg njene hiše uredila skladišče. Skedenj je že dolgo sameval, imel pa je veliko prostora in bi bil kot nalašč za skladiščenje njenih izdelkov. Ženica je z navdušenjem sprejela njegovo idejo. S pomočjo vaščanov so skedenj očistili, popravili streho in postavili police in omare za skladiščenje njenih unikatnih izdelkov. Vsak kotiček skladišča je bil premišljeno organiziran. Na eni strani so bili končani izdelki pripravljeni za prodajo, na drugi strani pa so bile shranjene glina in orodja. V posebnem kotičku pa je imela razstavni salon, kjer so bili postavljeni najlepši kosi.

Ko je prvič vstopila v končano in prenovljeno skladišče, jo je preplavil občutek sreče in zadovoljstva. Zdaj je lahko brez skrbi nadaljevala svoje ustvarjanje. Njeni izdelki so zdaj imeli prostor za skladiščenje, ki je bil varen in urejen prostor. Vaščani so jo občudovali. S svojim talentom in vztrajnostjo je ustvarila nekaj posebnega, tradicijo, ki je bogatila njihovo vas in jo dodala na zemljevid ročno delskih ustvarjalcev.