Bliža se konec zadnjega razreda osnovne šole in poletne počitnice so pred vrati. Vsi osmošolci že vemo kam bomo šli naprej, katero srednjo šolo bomo obiskovali. Mene bo pot odnesla daleč proč od doma, v naše glavno mesto na srednjo šolo, kjer sem bom učil za policista.

To je bila moja želja že od malih nog. Kolikokrat mi je babica pripovedovala, da sem čisto ponorel, ko sem zaslišal sirene, pa naj bojo to gasilske, policijske ali od reševalnega vozila. Vedno sem dirjal k oknu in se na ves glas kričal din don, din don, din don. Že takrat je slutila, kam me bo odnesla pot in me je kasneje tudi najbolj podpirala in vzpodbujala. Ja, babica je stanovala nasproti velikega poslopja, v katerem so bili nastanjeni policija, gasilci in reševalci. Kadar koli sem bil pri njen, sem znal ure in ure presedeti na balkonu in opazovati njihovo delo. Točno sem vedel koliko avtomobilov imajo, kakšna je oprema. Vse podrobnosti. Kasneje sem že po zvoku sirene točno vedel s katerim avtomobilom ali tovornjakom so se odpeljali. Tako mi je bila želja postati policaj položena že v zibelko. Tako so prišle moje zadnje poletne počitnice, predvsem brezskrbne. Vseeno pa je bilo prisotnega malo strahu, kaj bom, ko bom tako daleč od doma, med tujimi ljudmi, daleč od staršev, daleč od sestre, daleč od prijateljev.

Ta strah je malo blažila vest, da bo tudi sošolec iz istega razreda na isti šoli kot jaz. Vsaj za začetek, potem bo že kako. Še vedno sem se znašel, pa se bom tudi sedaj. V šolo je bilo treba prej kot po navadi, ne prvega septembra. Kar dva dni prej. Še danes se spomnim tistega petka. Zunaj nalivalo kot iz škafa in mama z našim oranžnim avtom, kako šibava po mokri cesti proti cilju.