Mislim, da nisem edina, ki bi si že počasi to želela. Ta korona nam je res spremenila življenje. Lahko rečem, da večkrat premišljujem o tem in postanem žalostna, ker vidim mimoidoče obraze, kako so ljudje postali zaskrbljeni. Res neprijeten občutek, ko ne moreš prijateljice sproščeno objeti, ko ne moreš v kino ali pa na bazen. Le kdaj bo tega konec, se večkrat vprašam.

Najbolj pa sem žalostna, ker nisem prepričana, da tudi, ko bo tega konec, da bodo ljudje zaživeli ponovno sproščeno. Tako kot opazujem, se mi zdi, da smo se spremenili, da smo postali bolj resni, nezadovoljni, zaskrbljeni. Kje je tisto sedenje na terasi s prijatelji, ko smo se skupaj smejali in imeli lepo. Pogrešam te občutke in upam, da se bodo vrnili. 

Pogrešam lokale, kjer je bila cela terasa zasedena in se nisi imel kam usesti, da bi spil eno dobro kavo, moral si počakati na prosto mizo. Sedaj, ko se sprehajam po mestu, so ulice čisto prazne, lokali so pospravili mize, stole, senčila, pogled na vse to res ni lep. Prihaja toplejši čas, ko smo vsako leto izkoristili te prve sončne žarke, da smo posedeli na terasi katerega lokala. Sedaj pa tega ne smemo. 

Sama sem hvaležna, da nisem kadilka, kajti verjamem, da je danes vsem kadilcem še težje, ko ne morejo pokaditi cigarete ob dobri kavici. Veliko stvari se je spremenilo in sama sem prepričana, da nikoli ne bo več, tako kot je bilo. Če pomislim samo nase, bom kmalu izgubila svoje 2 leti življenja, ker nisem živela tako, kot sem si želela. Da le pride ta čas nazaj in da bomo spet srečni in brezskrbni.